NEVROGENO TRESENJE

V bistvu možgani nenehno, skozi naše dnevno udejstvovanje, odločanje, dojemanje in odzivanje tvorijo in zavračajo nevrone, dendrite in sinapse (nevronske mreže). Z nevrofiziološkega stališča je to veliko bolj zapleteno kot preprosto oblikovanje in/ali raztapljanje dobrih ali slabih nevronskih mrež.

V času tresenja, vsaj tako kaže, produkt nevronskih mrež, ki jih povzročajo travme, intruzivno in nezavedno bombardiranje naše zavesti s sporočili ogroženosti, povezanimi s travmo, postopoma ugasnejo. Zdi se, da nevrogeno tresenje zagotavlja okolje za izbris negativnih in nastanek pozitivnih nevronskih mrež.

Zdi se, da lahko nevrogeno tresenje zavre ali zmanjša delovanje amigdale. Vse učinkovite terapije delujejo skozi ta mehanizem. Formacija novih nevronskih mrež in značilnost »raztapljanja« je sekundarni fenomen. Nevrogeno tresenje pomaga ustvariti optimalno okolje za ta proces. Izzvani tremorji pri TRE-ju so refleksogen vzorec, ki izhaja iz proceduralnega spomina. Dokazano lahko zmožnost tresenja z lahkoto aktiviramo pri vsakemu človeku. V povezavi s tem lahko ponovno rečemo, da gre za naravni del genetske kompozicije človeškega organizma.

Tremorji ne vsebujejo znakov, ki bi lahko povzročili specifične travmatične izkušnje, temveč le generično razrešujejo (discharge) človekovega organizma. Skratka, izgleda, da nevrogeno tresenje lahko doseže ukinitev pogojenega senzomotornega odziva (zamrznitev ali odziv nepremičnosti sta za vedno shranjena v proceduralnem spominu, razen če ju sprostimo ali če je preživetveni odziv »dokončan« preko »discharga«).

Prevedeno in povzeto po D. Berceli, 2010 po Dr. Rober Scaer (nevrolog)

Scaer, R. (2014). The Body Bears the Burden: Trauma, Dissociation, and Disease. New York: Hawthorn Press

Scaer, R. (2005). The Trauma Spectrum: Hidden Wounds and Human Resiliency. New York: W.W. Norton & Company.