foto: BEla KAva (Bernardka Rupnik)

Sled. s"LED". Slediti.

Ko sem razmišljala o naslovu spletne strani, mi je na misel prišla beseda "sled". Sled kot tisti madež, ki mi pogosto ostane na puloverju, ker prehitro jem čokolado in jo pričnem basati v usta, saj slišim korake svojega moža in si mislim: "Joj, zopet me bo našel, ko se takole ob večerih bašem s čokolado!"  

Sled kot stopinje v gozdu, katerim sledim, kadar se izgubim in ne vem, kako in kam naprej. Te sem pogosto iskala na poti iz domačega sv. Mohorja.   

Sled kot nekaj, kar lahko kot človek pustim svetu, ko me ne bo več.  

Sledi kot občutki, ki ostajajo v meni in so odraz srečanj z ljudmi.  

Sledi kot kažipot, ki me usmerjajo, da vem, kam in zdaj tudi kako naprej. In na nek čuden način mi moje neprijetne sledi zbujajo zanimanje za raziskovanje in sledenje novim sledem, ki jih je pustil na primer dr. David Berceli. Z njegovo metodo lahko sledim sama sebi in preobražam vtisnjene sledi v ustvarjalnost, komunikacijo, izobraževanje, veselje ... S tem puščam sledi tudi drugim in kažem, da je mogoče tudi neprijetne sledi preseči, jih zapustiti, sprejeti in od-pustiti.  

Beseda sled v sebi skriva tudi besedo "led"? Sledi nas včasih "zamrznejo", nas naredijo negibne, neme in temu lahko rečemo tudi travma ali (po moje) zaledenela sled.  

Sled tudi kot "slediti si" na poti ozdravljenja. Pogumno, odločno, vztrajno in sočutno.